RISE

POSVOJIMO KMETA za nacionalno suverenost in prehransko varnost

Pobude za ohranitev malih kmetov, ki so se v Franciji po nekaj velikih prehranskih aferah in krizah zvrstile konec 90. let, so spodbudile okoljsko ozaveščene potrošnike, da so se sami organizirali in poiskali kmete, ki bi bili pripravljeni za njih pridelovati ekološko hrano na majhnih kmetijah.V Franciji, kjer dobiva ta oblika ekološkega kmetovanja čedalje večje razsežnosti, za njeno zaledje skrbijo neformalne potrošniške organizacije: iščejo zemljo, ki bi jo bilo mogoče najeti, skrbijo za izobraževanje novih generacij v vrstah kmetov in potrošnikov in v določenih primerih kmetom celo posojajo denar za ureditev novih površin. Iz te oblike neposredne izmenjave, od katere imata korist obe strani, hočejo namreč izriniti logiko biznisa.

Razširjenost te oblike sodelovanja nam lahko ponazori podatek, da je bilo pred leti samo v enem od pariških okrožij več kot 2000 skupin potrošnikov, zbranih okrog svojega kmeta, delovale pa so tudi okrog manjših mest. Za vse skupine je značilno, da poteka predaja pridelkov na javnih mestih, s čimer po svoje izzivajo oz. ozaveščajo ljudi (povzeto po B. Fras).

Smo ob nastopu zaostrovanja krize pri nas sposobni tolikšne samoorganizacije, da bi se skupina ljudi zanimala za izbranega kmeta, kaj se dogaja na njegovem polju, mu pomagala, z njim sodelovala in ga s tem “posvojila”?

V zameno so namreč zagotovljeni zaupanje, poštena cena in kakovostni pridelki.


OSKRBOVALNICA je skupnost za skupinsko naročanje eko živil in živil brez FFS za dostavo v Mavčičah, Ljubljani, Vrhniki, Logatcu, Postojni, Sežani, Celju in Mariboru.

Zakaj Oskrbovalnica?
  • V teh prelomnih časih, ko korona prizadene skoraj vse in vsakogar, so med najbolj prizadetimi prav ekološki kmetje.
  • Kljub prizadevnosti ekoloških kmetov, da bi nam nudili kakovostno hrano, jim je kraten dostop do njene prodaje. V teh “čudnih časih” s svojim izbranim nakupom tako pomagate lokalnim pridelovalcem, ki so po zaprtju izobraževalnih in vzgojno-varstvenih ustanov večinoma izgubili možnost prodaje.
  • Pomagajmo jim, da prodajo svoje pridelke, saj bomo hkrati s tem svoje družine oskrbeli z zdravo hrano brez strupov, polno hranil in življenjske energije.
  • Realizacija skupnih interesov nas krepi kot Skupnost. Dostavo eko živil bomo v zadovoljstvo vseh zainteresiranih (potrošniki in ponudniki) uspešno izvedli, če nam skupaj uspe zbrati zadostno količino naročil.
  • Pridružite se skupinskemu naročanju živil in si s tem zagotovite lažji dostop do kakovostnih lokalnih, večinoma ekoloških pridelkov in izdelkov po nižji ceni, neposreden stik s ponudnikom in možnost seznanitve z načinom pridelave/predelave neposredno pri ponudnikih.


Ko ima človek na svojem območju cenovno dostopno in dobro hrano, se počuti varno in prizemljeno. Ni bojazni zase, za svoje bližnje in za sočloveka, lahko je produktiven in navdihnjen. Suverenost in državna varnost je tesno pogojena s prehransko samooskrbnostjo, da se pridela hrano za državljane doma lokalno in tako nudi na tisoče delovnih mest, ne pa da smo odvisni od uvoza hrane. Tu se ustvarja bazo za naprej. Tako pa smo kot država odvisni samo od drugih in znotraj meja poskušamo ustvarjati rešitve brez podlage. Rešitve, pri katerih bodo eni vedno profitirali, drugi pa trpeli.

Pomeni pozabljenje glede izvora in originalnosti osnovnih živil tudi uvod do razkroja in distopije družbe ?
Zgodbe o živilih, lokalnih in tradicionalnih so vendar del naše identitete, del preživetvenih strategij in tudi del naše kulture. Te zgodbe združujejo tradicijo, kulturo, preteklost in sedanjost
Opomniti zatorej velja ne le na spervertiranost naših okušalnih brbončic, pač pa tudi na očitno dejstvo, da smo kot bitja narave očitno povsem spervertirali vse naše čute in ne le sposobnost okušanja. Živilska industrija je neskončno domiselna. Vsako leto ponudi okoli 30.000 novih izdelkov, v povprečju več kot 600 na teden in mi smo le te pripravljeni sprejeti in zamenjati tradicionalna in izvorna živila za bedne približke in nadomestke Če vzamemo živost živil kot merilo, je gotovo več kot polovica vsega kar se prodaja v naših supermarketih le pogojno užitno.
Izpostavljeni smo nezdravi hrani, živilom, ki so bila tretirana s pesticidi in herbicidi, hrani v mikrovalovni pečici in najizraziteje pa teh, ki jim vse bolj primanjkuje mineralov. Stanje se samo še slabša. Zato večina ljudi potrebuje dodatke mineralov, ne glede na to, ali gre za vegane ali pa če jedo meso.
Zemlja je narejena iz mineralov. Naše telo je sestavljeno iz mineralov. Minerali aktivirajo vse katalizatorje encimskih reakcij v telesu. Aktivirajo vitamine. Aktivirajo vse organske strukture in so pravzaprav osnova vseh organskih in celičnih struktur telesa. Minerali so graditelji sistema. Brez bistvenih mineralov in mineralov v sledovih ne bi mogli preživeti. Od skupno 90 mineralov je približno 23 ključnih mineralov, vključno s 16 glavnimi minerali in 7 minerali v sledovih. Ti so potrebni, da telo deluje na najvišji ravni, da bi lahko dobili ustrezno mineralizacijo na znotrajcelični ravni.
Ena od težav, s katero smo se začeli srečevati v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja, je rastlinska bolezen zaradi degradacije in denaturiranja tal. Na primer siva pika na ovsu, ki kaže na pomanjkanje mangana, ali bolezen rozet na sadnem drevju zaradi pomanjkanja cinka. Bistvo je, da rastline potrebujejo pravilno prehrano, in ko je ne dobijo, so nagnjene k boleznim – tako kot ljudje.
Le Bakterije in glive pa imajo encime, ki razgradijo mineralno in organsko komponento zemlje in naredijo hranila rastlini dostopna. Rastline za zdravo rast in naravno odpornost potrebujejo vsa hranila in ne le 3 ali 8 ali 12 ali 42. Vse zemlje sicer imajo bogastvo vseh hranil. Kar pa manjka, je biologija v zemlji, ki hranila pridobiva in omogoča njihovo kroženje. Če rastlina raste v naravno rodovitni zemlji, bogati z mikroorganizmi in mikorizo, ki jo hranijo, dobi vsa potrebna hranila, minerale in elemente. Zato lahko izdela vse spojine, ki jih potrebuje za svojo rast in obrambo. Z mikroorganizmi bogata in živa prst je produkt življenja in daje življenje. No, to velja za naravo, ki ni prišla pod roke človeku. V iz leta v leto orani, prekopani, z umetnimi gnojili gnojeni in s pesticidi obravnavani zemlji mikorize in življenja mikrobov ni.
Žal smo v času samostojne Slovenije uničili preko 100.000 ha njiv, v zadnjih desetih letih pa nam je propadlo 13.000 malih kmetij, še vedno nadaljujemo z množično uporabo agrokemičnih sredstev, v monokulturah uvajamo nove tuje patentirane hibride, izumira nam kulturna dediščina starih sort.

V teh prelomnih časih, ko korona prizadene skoraj vse in vsakogar, so med prizadetimi tudi ekološki kmetje. Tem je s svojo prizadevnostjo, da nam nudijo kakovostno hrano, najbolj kraten dostop do prodaje

Model skupinskega naročanja živil je tako eden vzhajajočih trendov, ki izziv lokalne samooskrbe rešuje z neposredno prodajo kmetov znanim naročnikom

Zasnovan je kot priložnost za iskanje sinergij in sodelovanja med kmeti in potrošniki za doseganje situacije vzajemnega zadovoljstva in varnosti.

PREDNOSTI ZA POTROŠNIKA – KUPCA:
– lažji dostop do kakovostnih lokalnih, večinoma ekoloških pridelkov in izdelkov
– nizka cena
– neposreden stik s ponudnikom
– možnost seznanitve z načinom pridelave/predelave neposredno pri ponudnikih
– možnost dodatnih izobraževanj
– medgeneracijsko druženje in spoznavanje novih ljudi na organiziranih dogodkih, kulturnih srečanjih in tržnici

PREDNOSTI ZA KMETA – PONUDNIKA:
– možnost prodaje večjih količin pridelkov in izdelkov
– ni odpadka oziroma je zelo majhen
– zagotovljena poštena cena
– neposreden stik s kupcem vpliva na nadaljnje naročanje
– možnost boljšega načrtovanja pridelave
– medgeneracijsko druženje in spoznavanje novih ljudi na organiziranih dogodkih, kulturnih srečanjih in tržnici
– možna izmenjava avtohtonih semen in informacij z ostalimi ponudniki

Spomin na tiste originalne, nepotvorjene in prvinske okuse sadja in zelenjave iz časa, ko živilsko – kmetijska in predelovalna industrija še ni uspela povsem likvidirati naravne hrane, je morda še živ, sicer pa ga dajmo obuditi.

Čas po koronski krizi je namreč čas nove paradigme, obujanja zaupanja in sodelovanja, ki pa je pogoj, da se omenjeni model lahko prime in obdrži na daljši rok. Današnja kriza, z vsemi izzivi, ki jih prinaša, od nas zahteva, da začnemo v miselni in čustveni razsežnosti ustvariti vizijo prihodnosti. Če ne bomo sami s svojo vizijo zapolnili našega miselnega in čustvenega prostora, nam ga bo zapolnila kolektivna zavest. Ta pa je v tem trenutku, milo rečeno, temačna, polna strahu in drugih negativnih misli in čustev. Ustvarimo vizijo življenja v prihodnosti

Članek objavljen v reviji Ozaveščeni